Od-ločitev, ki mi je spremenila življenje
Tistega jutra, ko sva se razšla, sem v sebi občutila izjemno olajšanje. Stekla sem domov po prihranke in se odpravila v mesto v turistično agencijo Avantura. Po kratkem intervjuju mojih načrtov sem v rokah držala karto za San Francisco in bila srečna do nebes in še čez. Kljub temu, da je bila to moja prva pot čez Atlantik, se nisem posebno obremenjevala. Iz jogijskega centra kamor sem bila namenjena, so mi posredovali celoten načrt, kako naj pridem do 300 km oddaljene samooskrbne vasi, kjer so že nekaj desetletij prebivali jogiji, učenci Paramhanse Joganande.
Dogodivščina se začne s prestižnim letom čez Atlantik
Glede ašrama in joge nisem imela nobene predstave ali pričakovanj, v sebi sem čutila le to, da moram na to pot. Zame je bila to impulzivna odločitev, preprosto sem del starega življenja končno prerasla in sem si želela raziskat drugačen način življenja. Joga mi je bila cool, par let sem jo vadila in zanimal me je učiteljski tečaj, predvsem pa izkušnja ljudi, ki so ji posvetili življenje. Prava dogodivščina pa se je začela že v Frankfurtu na letališču. Ob vkrcanju so mi namreč povedali, da zame žal nimajo mesta. Po dolgem premoru tišine in mrzličnem brskanju po računalniku, se je pojavilo prosto mesto v poslovnem/prvem razredu. No, ni mi bilo treba dvakrat reč in let čez ocean sem uživala v polnem komfortu prestižnega razreda. Še sedaj se spomnim sadne solate zrelih mangov in ananasa serviranega v kristalnih posodicah. Celotno pot sem seveda prespala, saj se je na udobnih ležalnikih dalo zelo fino spati. Prav kraljevski tretma za študentko, ki gre prvič v svet.
Ob prihodu na letališče so me soočili, da so izgubili prtljago, velik nahrbtnik in šotor kjer sem nameravala bivati naslednje 3 mesece. Povedali so mi, da mi vse skupaj v parih dneh dostavijo, kar tja kamor sem namenjena. Glede na pot, ki je bila pred mano, sem dejstvo preprosto sprejela in se odpravila po napotkih posredovanih iz centra. Priporočali so mi natančni plan javnega prevoza, kjer naj bi dolgo pot v notranjost Kalifornije prepotovala v enem dnevu ob menjavi 7 prevozov, ki so se po časovnem traku za las ujemali.
Izgubljena v velemestu
No celoten načrt je padel ob prvi predvideni povezavi. To je bil shuttel, ki je iz letališča nehal voziti teden dni pred mojim prihodom. Glede na to, da je bila to doba brez mobilcev in množice informacij, sem se pač usedla na prvi bus, kjer je pisalo San Francisco center in se odpeljala v svet. Da sem zares v centru sem prepoznala po v nebo segajočih stolpnicah in še vsa vznesena izstopila na eni izmed postaj. Ko sem se kot deklica iz vasi naužila prvega pogleda na velemesto, sem v stilu prizorov iz filmov pričela mahati taksistom, da me zapeljejo do naslednje postaje. Toda glej ga zlomka, pri meni to ni prijelo. Rahlo zbegana, sem pričela spraševati mimoidoče, kako naj si dobim taksi ali bus ali vsaj v katero smer je moja naslednja postaja. Od več je priznanje, da so se me ogibali, kot da imam kugo. Zajela me je panika, mrzlično sem brala table, a žal nisem razbrala, kako in kam naj se spravim, da pridem do moje naslednje povezave. Izgubljena v San Franciscu sem spoznala, da situacije očitno ne obvladam. Otrpnila sem ob nemoči, toda hitro ugotovila, da je v vsej sceni vsaj blagoslov potovanja brez prtljage. Tako sem ob hordi ljudi, ki je brzela mimo mene, imela mir vsaj pred strahom, da bi bila okradena. Za trenutek sem se usedla na edini stol na postaji in objokano ter utrujeno me je zmanjkalo za nekaj dolgih trenutkov.
Intuicija in božanska intervencija
Iz krepčilnega sna me je predramil občutek naj vstanem in grem peš po eni izmed ulic. Naj hodim in hodim. Občutku sem sledila in se hvala bogu nisem ukvarjala s tem, da je to 120 kvadratnih kilometrov veliko mesto in da očitno ne vem, kam hodim. Po pol ure hoje, sem prispela do morja in nad mano se je v lokih elegantno povezoval Golden Gate, moja najljubši most in inspiracija. No prispela nisem le do morja, temveč natančno na postajo, kamor naj bi me pripeljal shuttle iz letališča. Kako mi je to uspelo ne vem, vem le, da sem samo sledila občutku, ki me je usmerjal.
Golden Gate most k svobodi
To pa je bilo praznovanje. Čudoviti Golden Gate in moja omiljena postaja tik ob morju in kar nekaj klopcami. Kaj hočeš lepšega, če si utrujen. No moje praznovanje je bilo prežeto s skrbjo, kako naj se do šeste ure popoldne prestavim na mojo končno postajo, kjer me čakajo ljudje iz centra, ki me odpeljejo v hribe. To je bilo ob veliki zamudi, ki sem jo že pridelala, popolnoma neizvedljivo, zato sem poskušala o situaciji obvestit jogijski center. Ah ta »lunch time« in pogovarjala sem se lahko le z odzivnikom. Ob vsej nervozi me je zapustila še angleščina in nekako sem le izdavila, da zamujam in ne vem, kdaj pridem. Seveda nisem dobila povratne info, če so moje sporočilo dobili ali razbrali. Naredila sem, kar sem v tistem trenutku pač lahko. Preostala mi je ura čakanja do naslednje vožnje. Ker je bil San Francisco tistega poletnega dne vetroven in oblačen, me je že krepko zeblo. Zvila sem se v klobčič, da bi mi bilo bolj toplo in ponovno hipoma zaspala. Prebudili so me galebi in nežna toplota. Še sedaj nad seboj vidim pretrgan oblak iz katerega me je grel žarek sonca; ob tem, ko je bil ostali del mesta večinoma prekrit s sivino. Nisem si znala razložit prizora: to, da sedim ob morju, ob mojem najljubšem mostu in sonce me greje. Poskušala sem dojet, da nisem več izgubljena, da mi gre v bistvu super.
Kaj me čaka na koncu poti?
Skrb kako se bo odvilo z zadnjim delom moje poti, me je imela precej vkleščeno. Za par trenutkov me je vsaj malce pomirila vožnja po rdečem mostu. Nadaljnje povezave avtobus, vlak, avtobus, so bile idealne. Ko pa se je začelo večeriti in sem v riti imela že osmo uro vožnje, mi je strah, da morda v centru niso dobili sporočila in da bom zadnjih 20 km morala sredi noči pešačit, ne vem kam v hribe, popolnoma stisnil želodec. Taksi sem si v mislih odpisala, saj v San Franciscu niso padali ravno na moje čare. Misel, da bi kakšno klopco celo noč grela mi pa tudi ni dišala, saj so se mi pred očmi vrteli čudaški prizori Twin Peaksa. Da bi si kaj najela sredi noči mi je predstavljajo mali žarek upanja. Glede na informacije, ki sem jih vrtela v glavi je bila za kleno Gorenjko edina opcija, da grem pač peš. Sranje, to je 20 km gozda, hribov in bogsi ga vedi kakšnih zveri. Bližala se je enajsta zvečer in jaz sem bila dobra dva dni na poti. Ne ravno romantična kombinacija. Končno zadnja postaja, ozirala sem se, kaj je moj naslednji korak in… Tam je stal droben sivolas računovodja Steve z velikimi očali in rekel: “Are you Urska from Slovenia?” Tako sem ga objela, da ga je kar privzdignilo. Med vožnjo mi je priznal, da ga še nihče v življenju ni bil tako vesel. Res, da me je čakal celo popoldne in večer, ampak to srečanje je bilo za oba doživetje, ki si ga lahko le podariš.
Pot med visokimi smrekami je bila v toplem avtu bistveno lepša in krajša kot bi bila peš, na kar sploh nisem hotela več pomislit. Vmes se mu priznala, da sem brez prtljage in da žal nimam šotora, pa se je le nasmehnil. Utrujenost je bila prevelika, da bi ob prihodu lahko občudovala oazo jogijskega retreata. Steve je pobrskal med ključi in pred mano je bila čudovita hiška za goste. Še tri dni me je nočila, dokler nisem prišla čisto k sebi in prtljaga iz letališča k meni. Ker je moja kalifornijska dogodivščina vsebovala tudi počitniško delo v tem centru, sem kasneje kot sobarica ugotovila, da je bila to najlepša hiška v »retreatu«.
BOTR z veliko začetnico
O tem kdo je stal za vsem tem in kakšen je bil vrhunec iniciacije na tem mestu ne bom, bila pa sem del izjemnega doživetja, ki si ga sama ne bi mogla skreirati. Odvijal se je po najbolj popolnem planu. Sploh, ko sem pričela sodelovati z njim in nehala iskati svoje racio rešitve, ki so druga za drugo cepale v vodo.
Strah prijatelj ali sovražnik
Hecno je, da kljub temu, da je vse šlo, kot po maslu, me je strah celo pot pritiskal. A ker mi v tisti situaciji, daleč stran od doma, ni drugega preostalo, sem sledila toku dogodkov. Naučila sem se, da ni strah tisti, ki mi bo prinesel rešitev.
Če priznam, mi je popopral sijajno potovanje, saj me je stiskalo celo pot. Takrat, 2002 sem preprosto šla, ker v dani situaciji ni bilo ravno druge. Sedaj, po dveh desetletjih izkušenj, z večjo malho zaupanja v življenje in v sebe ter bolj aktiviranim flegmatikom »češ bo že« znam tudi uživat v danostih, ki prvotno niso na mojem urniku. Takrat pa nisem, kljub temu, da je bilo zame carsko poskrbljeno. V dani situaciji preizkušenj sem delovala vsaj po principu, da kljub temu, da me je strah, nekaj preprosto naredim. Seveda tisto, kar globoko v sebi čutim, da je prav. Spoznala sem, da strah sploh ni faktor in te žejnega pelje čez vodo. Spoznala sem, da je za poljem uma in racionalnih rešitev polje rešitev etra, ki so, čeprav malce skrivnostne, mnogo lepše. In prav te rešitve proučujem zadnjih dvajset let in z njimi tkem nove priložnosti, ki jih prinašajo »moje« slike.
Voda je osnovna materija, več o njej v naslednjem članku.
