To niso le slike. To so ogledala. Ogledala tvoje notranje moči.
Energijske slike z izrazito prezenco. Močne, odločne, jasne. Ne božajo ega – ga razgalijo.
Ob njih se ne počutiš »lepo«. Ob njih se prepoznaš. In začneš drugače odločati.
Spomnijo te na tisti večji, bolj drzen del tebe. Na del, ki ve, da je uspeh v poslu dober. Da je ustvarjanje, služenje in osvajanje zdravo. In da prava drznost ni le navzven, temveč predvsem navznoter.
Statusni simboli so poceni bližnjice. Blagovne znamke, nazivi in titule so bergle. Uporabne – dokler jih imaš. Vprašanje pa je: kdo si, ko ti jih vzamejo?
Pred kratkim sem bila v stiku s človekom z dvema doktoratoma, vplivno politično funkcijo in pravkar oddelanim celoletnim projektom. Ko je šlo vse po načrtu, je bil poln besed, vehamentnih načrtov in samozavesti. Ko se je projekt zataknil, je bil razgaljen do kosti. Takrat se pokaže resnica: notranja zrelost ni stvar dosežkov, temveč notranje stabilnosti, ki izhaja iz sprejemanja sebe, ko stvari niso najbolj prijetne.
Pokazala se je plat uspeha, ki se lahko ob spremenjenih okoliščinah čez noč prelevi v šibkost in ranljivost. (Napr: ko v tvojem novem avtu, crkne računalnik, zate nastane cel kup težav. Iz navideznega lepega dosežka, dobiš kup skrbi, porabe časa in financ. Ali pa ko dobiš novo sijočo službo in v parih mesecih ugotoviš, da stvari niso takšne, kot si si jih predstavljal.)
Če bi ženskam odvzeli make-up, barve, in vse umetne dodatke, moškim pa avtomobile, funkcije in simbole moči, bi marsikdo stal pred sabo kot polit cucek. Brez fasade. Brez zaščite.
Slike, ki jih ustvarjam, ne gradijo iluzije. Gradijo notranjo postavljenost. Tisto, ki ostane, ko projekti padejo. Ko ugled ni več valuta. Ko ostaneš sam s sabo.
Ustvarjene so s tehnologijo zavesti. Ne, da ti dodajo nekaj novega, temveč aktivirajo tisto, kar že je, a si si dolgo drznil ignorirati.
Na ogledih opazujem trenutek resnice. Ko človek zaresonira z lastno veličino. Ne s tisto za vitrine, temveč s tisto, ki jo je težko nositi, ker zahteva odgovornost.
To niso slike za vsakogar. Nekateri jih ne prenesejo. Tudi to sem že doživela.
Ob koncu vodenega ogleda v Holističnem centru Karnion, kjer imam že trinajsto leto stalno razstavo, sva z obiskovalcem ugotovila, da bi slika idealno sodila v pisarno, ki si jo deli s partnerjem. Vprašanje pa je ostalo odprto: bo ostala slika ali partner?
Ena stvar je bila jasna: njemu je vračala moč in notranjo polnost, ki je ne more nadomestiti noben simbol.
