Slow food za dušo – Stik z divjino in sabo
Nekaterim narava govori preko lis na nebu, nekaterim preko kavne usedline, nekaterim preko ptic, ki jh vidijo, večini preko impozatntnih razgledov in čudovitih sončnih zahodov, meni pa če si le vzamem čas tudi preko divjih živali. Ker sem bolj razmišljujoče narave, sem se malce poigrala s sporočili, ki mi jih posreduje narava.
Kadar se znajdem v čustvenih turbolencah, jih poleg vseh dihalnih in meditativnih vaj, vedno procesiram tudi preko povečane fizične aktivnosti. Prebolevanje odnosa sem tokrat cepila z dnevnim plavutkanjem do otoka. Po 14 dneh špritnov do blejskega otoka, sem ugotovila, da sem to jutro brez moči. Naložila sem si bicikel v avto in se šla razvajat v prešerno senco, ki je okrog parka Brdo. Na živce mi je šel nov makadam, ki je spodkopaval kolesa in mi še dodatno jemal moč. Hkrati pa je bil čisti odraz notranjega premlevanja nemoči in zataknjene energije, ki se deprasto oklepa, realnosti ki je ni. No kljub rajski okolici mi ni bilo fajn, pa še pot se je odprla na polja in začelo je žgati. Odločila sem se da se ustavim v zavetju mogočnega drevesa. Ob sestopu s kolesa sem našla pitnik s tekočo vodo. Po dveh letih sprehodov po tej poti, sem ga danes privč opazila. Wauu, prijetno osvežena in nagrajena sem se razgledovala po okolici. Izza zamrežene ograje sta kakih 20 m stran od mene počivala mogočna jelena z veličasntim rogovjem. Levi je bil malček nervozen in je odganjal mrčes. Desni pa je popolnoma mirno zrl vame. Vzporedno sta ležala in me spokojno frontalno opazovala. Res impozanten prizor. Temen oblak nad mojo glavo je še vedno bil, toda okrepljena od prizora, sem se vsedla na rob poljske poti. Kljub dolgotrajnih nevihtah v moji glavi, sta me jelena mirno opazovala. Spustila sem kontrolo in nemir ter se prepustila trenutku in dihu. Zmanjkalo me je. Kolesarji in sprehajalci so hiteli mimo, nihče me ni opazil. Po dolgih trenutkih počitka, se mi je pred očmi odvil cel film. Moje notranje energije so se začele čistiti, ravnati in postavljati nazaj ob mene. Iz brezglavega iskanja kako s projektom, sem dobila jasno vizijo, kje mu je mesto, kako naj se notranje postavim sama. Kdo pri tem odpade in kdo ostane. Teža je začela odpadati, dih je postajal lahkotnejši, bolečina, ki je prej rezala med lopaticami je popuščala. Jelena pa sta me prej mirno, sedaj ljubeče gledala.
Z bicikla se je ustavila gospa in mi ponudila pomoč, wauu. Obdelali sva vročino, slabost in kolesarjenje. Zahvalila sem se ji, da me je opazila. Saj je bila po pol ure prva, ki je opazila, da nekdo sedi ob robu ceste. Obraz ji je zažarel, da je nekdo opazil njeno skrb in prispevek. V zahvalo sem ji pokazala jelena. Bila sta nevidna za ves sprevod, ki se je vrstil po tej poljski poti. Gospa je bila srečna, še nikoli ju ni videla, pa se pogosto vozi po tej poti.
Vzela sem si še nekaj minut, da središčim novo moč in podporo, ki sem jo prejemala. Situacija se je jasnila, preživeto je odpadalo. Končno vstanem. Manj mirnega manjšega jelena ni bilo več, bil je samo on veličasten v popolnem miru in ljubezni. Zrl je vame. V tistem trenutnku sem samo srkala.
Na poti domov sem se spomnila na izkušnjo srečanja z medvedom, s katerim sem doživela občutek veličastne narave, moči in enosti, na najinem klepetu v razdalji parih metrov. Spomnila sem se čudovite poti, ki me je preko jasnega glasu, sončnih žarkov in notranjih občutkov učila zaupanja, ko sem se pred leti izgubila v San Franciscu.
Tokrat sem se doma malce poigrala s simboliko in ugotovila, da je opazovanje notranje in zunanje narave prestiž, ki izjemno obogati eno nedeljsko dopoldne. Ko se o svojih kontenplacijah pogovarjam s strankami na vodenih ogledih mojih slik, vidim, da te uvide izjemno cenijo. In da ob mojih slikah dobivajo notranjo jasnost, novo postavljenost in občutek za bolj optimalno smer, podobno kot sem sama ob jelenih. Ni čudno, da me je uspešna managerka nekoč poimenovala za slovensko narodno bogastvo. In ni čudno, da prav podjetnikom oz ljudem, ki si prizadevajo za večje cilje in preseganje malega dela sebe, ti pogovori veliko pomenijo. Baje je zelo samotno »tam gor«.
S prijateljem, ki se spozna na simbole, sem šla razčlenit elemente mojega počitka ob jelenih. Ko se je nahranil še moj um, sem spoznala dragocenost srečanja. Prej sem jo samo čutila. Zato sem analiziranje še celo jaz lahko odložila. Predala sem se sintezi srečanja in lepoti doživetega.
Zakaj to objavljam? Da v poplavi instant hrane, ne pozabimo na izbrani slow food, ki nam ga ponuja naša notranja in zunanja narava. Prav zato tokrat nisem brskala po svojem arhivu za kopitarji ali pa za kako AI generirano fotko. Ker je ravno nedelja sem si narisala en croquis – hitro skico dogodka. Zgodbe o srečanju z medvedom, izgubljenem dekletu v velemestu in druge pa si lahko preberete na linku v komentarjih. Če pa bi radi mene in moje terapevstko ustvarjanje spoznali v živo, me kontaktirajte.
