Stik s kulturo nekega časa in prostora
Firence so zibelka renesanse, mesto Michelangelovega Davida in Botticelijevega Venerinega rojstva. Tam so postavili temelje italijanskega jezika in tam je z Dantejevo Božansko komedijo zacvetela tudi literatura. Firencam pravijo tudi Atene srednjega veka, saj so bile evropsko središče kulture, trgovine in financ tega obdobja. Vladali so jim napredni vladarji iz družine Medici. Lorenzo Veličastni je najstniškega Michelangela spodbudil, da je vzel dleto in kladivo. Cosmo II. je Galileja obvaroval pred inkvizicijo. Kljub Kresu ničevnosti, ki ga je nori menih, ki se je prigrizel na oblast, priredil na glavnem trgu, firenške palače, cerkve in muzeji hranijo dovolj umetnin za vse življenje. Zadnje štiri desetletja uživajo Unescovo zaščito in živijo od rek turistov, ki jih prihajajo občudovat iz vsega sveta.
Vtis iz ulic: so presenetljivo stroge, ponekod prav srednjeveško turobne, toda hkrati polne vrveža turistov in prometa. Kljub mračnosti starega časa o kateri pričajo okovani vhodi, visoka in mrka pročelja hiš, ki bolj spominjajo na trdnjave kot pa na palače, pa odpirajo nekatere prav veličastne poglede na Piazza del Duomo, Ponte Vecchio ali Piazza della Signoria. Za zidovi utrdb, palač in cerkva pa se skriva v zlato, marmor in barve vtakn prestiž tistega časa.
Ob vsem tem se lahko vprašam, česa sem se naučila ob obisku Firenc? Kako sem po študijskem vikendu lahko boljši človek? Ali je lepota lahko tudi zdravilo? Kaj mi sporočajo veliki umetniki? Kaj ob svojih darovih lahko tudi sama prispevam svetu?
