Kako so me angeli pripeljali do okroglih slik?

Kako sem prišla do kroga?

Kaj imajo skupnega angeli, moja nesposobnost slikanja anatomije in okrogla platna?

Precej več, kot bi človek pričakoval.

Moje slike niso bile vedno okrogle. In če bi mi pred leti kdo rekel, da bom nekoč skoraj v celoti opustila figure in pristala pri krogih, bi ga verjetno precej začudeno pogledala. Hkrati pa bi si verjetno tudi zelo oddahnila.

Moje slikanje se je začelo z angeli.

Najprej sem jih risala z akvareli, potem sem delala vlitke za svoje jogiste, nazadnje sem jih začela slikati tudi na stene domačega stanovanja. Najljubši med njimi je bil skoraj dva metra velik angel varuh.

Če že imaš angela varuha, naj bo vsaj konkretne velikosti.

Angeli so bili kar nekaj časa motiv mojega ustvarjanja. Večkrat sem zaznavala njihovo subtilno prisotnost in prefinjenost eterskega telesa. Ko sem jih na slikah začela povezovati in združevati, pa sem opazila nekaj, kar je pozneje precej spremenilo smer mojega slikanja.

Prostor med dvema angeloma

Ko sem na isti sliki naslikala dve angelski figuri, sem začela opažati, da se med njima ustvarja nekaj zanimivega. Most, povezava, vrtinci, tunel – kot nekakšne poti energije med enim in drugim bitjem.

Na zadnji sliki te vrste sem opazila kar nekaj takšnih vrtincev. Vedno bolj so pritegovali mojo pozornost in v nekem trenutku sem ugotovila, da me pravzaprav bolj kot angeli sami zanima to, kar se dogaja med njimi.

Zanimal me je pretok. Gibanje. Kako se nekaj poveže z nečim drugim. Kako energija potuje in kaj nastaja v prostoru med dvema točkama.

Kaj, če bistvo slike sploh ni v tem, kar naslikamo, ampak v prostoru, ki nastane vmes? In kaj, če bistvo slike ni samo v tem, kar je naslikano, ampak tudi v tem, kaj se ob sliki zgodi v opazovalcu? S kakšnimi spomini, asociacijami, občutki in notranjimi stanji se napolni njegov notranji prostor?

Mislim, da se je prav tam začel rojevati slikarski jezik, ki ga uporabljam še danes.

Bistvo mojih slik in mojega raziskovanja je postalo vprašanje:

Kako se obarva tvoj notranji prostor, ko opazuješ pobarvano platno? Kako slika vpliva nate?

To odkritje me je navdalo z izjemno polnostjo. In zato si ni bilo več tako težko priznati …

… da iz mene verjetno ne bo Michelangela 

Vsi, ki ste že kdaj začutili svojo pot, zelo dobro veste, da v tistem trenutku primerjanje  popolnoma odpade, ko občutiš svoje bistvo. Res, dragocen občutek.

No, čisto brez slikarskega pouka vendarle nisem bila. Mentorirala sta me dva akademika v drugem letniku gimnazije je bil to Dušan Premrl, kasneje še Metka Gosar.

Pri Dušanu smo eno leto drajsali portrete in krokije in priznam – slikanje figur, obrazov, rok in pravilnih proporcev mi je bilo precej naporno.

Uf, koliko truda, da je figura vsaj približno izgledala tako, kot sem si želela.

In roko na srce: anatomija in jaz nisva razvili kakšnega posebej ljubečega odnosa. Ne pri jogi in ne pri slikarstvu.

Bolj ko sem razvijala svojo subtilnost, bolj sem opažala, da se moj trud pozna tudi na sliki. Namesto občutka lahkotnosti in prisotnosti, ki sem ga želela prenesti skozi angelska bitja, sem v sliki čutila napor, ki sem ga vložila v to, da bi bil obraz pravilen, roka na pravem mestu in telo dovolj dobro naslikano.

Dolgo sem se ob tem primerjala z drugimi. Zdelo se mi je, da bi morala obvladati anatomijo – v slikanju, v razlagi joge, v gibu.

Dokler se mi ni počasi začelo odpirati drugačno vprašanje:

Kaj, če problem ni v tem, da tega jezika ne obvladam dovolj dobro? Kaj, če to preprosto ni moj jezik?

Zakaj pravzaprav delam nekaj, pri čemer se mučim, če me veliko bolj privlači nekaj drugega?

No, v nekem obdobju je bila to žal kar moja navada. Ni bilo tako pomembno, kako se počutim, ko nekaj delam. Pomemben je bil rezultat. Da je lepo. Da je pravilno. Da je popolno.

Iz vsega tega pa sem bila nekako izpuščena jaz sama.

Danes vidim, kako zelo sem bila naučena iskati vrednost v rezultatu in zunanjem priznanju. Takrat tega seveda nisem tako dojemala. Čutila sem samo, da je čas, da spustim pričakovanja in predvsem obremenitve, ki sem jih nalagala sama sebi.

Tako kot sem pri jogi začela opuščati anatomske razlage, sem pri slikah začela opuščati figure.

In zgodilo se je nekaj zanimivega.

Prostor, ki se je praznil, je začel napolnjevati flow.

Ko so izginjali obrazi in anatomija, je vedno bolj ostajalo tisto, kar me je že prej najbolj vleklo vase – pretok in gibanje energije. Življenje.

Sčasoma pa sem začela opuščati tudi pravokotne formate, robove, vogale in kote.

Zakaj so torej moje slike postale okrogle?

Do okroglih slik nisem prišla z odločitvijo: Od zdaj naprej bom slikala na okrogla platna.

Ko sem sama začela slikati na krog, je bilo to pred približno dvajsetimi leti. Takrat nisem poznala nikogar, ki bi slikal na okrogla platna. Morda so, vendar jaz zanje nisem vedela.

Kasneje sem posamezna okrogla dela opazila tudi v Uffizih v Firencah, dunajskem Belvederu in MoMA v New Yorku. Med vsemi pravokotniki moje oko očitno vedno najprej najde krog.

Krog je k meni prišel zelo naravno. Organsko.

Bolj ko sem se prepuščala vodenju joge, bolj je nastajal flow. In bolj ko sem se prepuščala slikanju, bolj sem sledila gibanju, ki se je pojavljalo na platnu. Vrtinčenju navznoter in navzven, zgoščevanju okoli središča, širjenju in ponovnemu vračanju.

Krog temu gibanju ni postavljal ovir. Ni imel vogala, v katerem bi se moralo nekaj zaključiti.

Pravzaprav sem ugotovila, da me poleg anatomije očitno motijo tudi vogali.

In tako je počasi odpadlo vse, s čimer sem se pri slikanju borila.

Figura. Obraz. Anatomija. Rob. Kot. 

Ostalo je tisto, pri čemer sem lahko preskočila sebe – svoja trenutna čustvena stanja – in samo slikala.

Gibanje. Pretok. Krog.

Pri tem ni šlo za ekspresijo mojih trenutnih emocij. Ni me zanimalo, da bi na platno odložila svoje trenutno razpoloženje.

Zanimalo me je nekaj drugega.

Ali lahko skozi sebe spustim nekaj, kar je večje od mojega trenutnega počutja? Gibanje, pretok, življenjsko silo. Ljubezen do gibanja. Ljubezen do življenja. Do tistega dela nas, ki nam daje življenje.

Po skoraj dvajsetih letih kroga, ko gledam nazaj in vidim, da me pri slikanju že od začetka ni zares zanimalo natančno upodabljanje stvari.

In glede na mojo slikarsko pot je bilo to verjetno kar dobro. Za vse drugo so medtem izumili tudi precej dobre kamere. 🙂

Veliko bolj me je zanimalo tisto, česar ne vidimo tako zlahka: odnosi, pretoki, povezave in nevidna gibanja med njimi. In vse tisto, kar v človeku prebudi ljubezen do življenja.

Morda so bili angeli zato pomemben začetek moje poti. Ne zato, da bi jih slikala vse življenje, ampak zato, ker sem prav med njimi prvič zagledala nekaj drugega.

Prostor med njihovimi krili.

In tam se je počasi začel rojevati moj današnji slikarski jezik.

Najprej me je zanimal prostor med dvema angeloma.

Danes me zanima prostor med sliko in človekom. In predvsem tisto, kar se v tem prostoru zgodi.

Ko slikam, me ne zanima toliko izražanje mojega trenutnega čustvenega stanja. Iščem stik z nečim globljim – z ljubeznijo do življenja, z življenjem samim. In zanima me, ali lahko slika nekaj te kvalitete ponese naprej.

Ali se lahko ob srečanju s sliko tudi v opazovalcu prebudi njegova lastna ljubezen do življenja? Njegov stik z nečim večjim od njega samega?

Morda je prav tu zame slikarstvo najbližje transcendenci.